Žrtve čarovniških procesov

Trg in grad Ribnica (detajl). Grafika iz Slave vojvodine Kranjske (1689) Janeza Vajkarda Valvasorja, hrani Muzej Ribnica

Čarovniški procesi na Slovenskem so trajali dvesto let (1546–1746) ter terjali med petsto in tisoč žrtev. Med njimi so močno prevladovale ženske.

Lov na čarovnice je sinonim za preganjanje drugačnih ali drugače mislečih kot domnevnih krivcev za vse slabo, medtem ko beseda čarovnica običajno meri na »grdo«, »hudobno« ali staro žensko. Oba izraza izhajata iz čarovniških procesov, ki po splošnem prepričanju sodijo v »temačni srednji vek«, čeprav je večina procesov potekala v zgodnjem novem veku. Na evropski ravni so zahtevali med 60.000 in 100.000 žrtev, na Slovenskem je bilo med njimi več kot 80 odstotkov žensk.

Inkvizicijskemu iztrebljanju čarovnic je botrovalo stoletno sovraštvo katoliške cerkve do žensk, toda na vrhuncu preganjanja so procese vodila posvetna sodišča. Z iznajdbo tiska sredi 15. stoletja so demonologije ali študije o tem, kako prepoznati in potolči čarovnico, dosegle vodilne sloje po vsej Evropi, pregone pa so zagovarjali izobraženci in tako sekularni kot verski voditelji, ki so iznenada našli skupni jezik. Če je bila ženska na slabem glasu, je bilo to že dokaz njene coprnije. »Vešča« je bila tudi ženska, ki je ugovarjala in preklinjala. Z obtožbo čarovništva je bilo tako mogoče kaznovati katerokoli žensko, prav seksualni sadizem, ki so mu bile obtoženke podvržene med mučenjem, pa razkriva mizoginijo, ki v zgodovini nima vzporednice in je ni mogoče pojasniti z naravo nobenega specifičnega zločina.

Po objavi demonologije Čarovniško kladivo (Malleus maleficarum, 1486) so tarča pregona postale »modre ženske«: vaške zdravilke in babice, ki so znale uravnavati število rojstev v svetu, v katerem je veljala moralna zapoved, da smeš roditi le toliko otrok, kolikor jih lahko preskrbiš. A manj otrok je pomenilo manj delavcev, zato je bila podreditev ženskega telesa rojevanju ključnega pomena za razvoj kapitalističnega izkoriščanja.

Preganjanje čarovnic na Slovenskem je leta 1746 zaustavila cesarica Marija Terezija.

Ribniška razstava z naslovom Boj krvavi zoper čarovniško zalego daje glas lovcem na čarovnice, ne njihovih žrtvam, vendar je kljub temu dragocena, ker poudarja, da so iztrebljanje čarovnic spodbujali številni oblastniki. A medtem ko so ti v čarovništvu videli satanistično zarotniško gibanje, so vraževerni kmetje obtoževali čarovnice predvsem čaranja toče in neurij, zaradi katerih so ostali brez pridelka. Obdobje čarovniških procesov je namreč sovpadalo z »malo ledeno dobo«, ki je povzročila slabše letine in dvig cen, krizo pa so še poglabljale epidemije in vojne.

Čarovniški procesi na Slovenskem so se začeli po letu 1546, ko so v Mariboru hkrati sodili vsaj šestim ženskam in jih sežgali na grmadi. Vrhunec so dosegli v drugi polovici 17. stoletja z množičnimi procesi na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Med bolje dokumentirane spada množični proces v Ribnici (1700–1701), ki je terjal najmanj sedem žrtev. Največ je znanega o okrog 40-letni Marini Češarek, ki je imela šest otrok in moža čevljarja. Da bi se rešila, je hlinila nosečnost, ki pa so jo babice po pregledu zanikale. Mučili so jo po navodilih najokrutnejšega krvnega sodnika na Kranjskem, dr. Janeza Jurija Hočevarja, ki je navadno začel z najhujšo obliko torture– čarovniškim stolom. Po tednu dni nepopisnih muk je Marina Češarek priznala, da je čarovnica, in pod prisilo ovadila vrsto drugih žensk. Njo, Ano Zbačnik, Nežo Rus, Jero Šober in Končarico so žive sežgali na grmadi; Marina Košir in Lucija Kerznič sta za posledicami mučenja umrli že v zaporu. Čarovniške procese na Slovenskem je leta 1746 zaustavila notranjeavstrijska vlada po navodilu cesarice Marije Terezije.

Lov na čarovnice je uničil prakse, odnose in sisteme vednosti, na katerih sta v fevdalni, predkapitalistični Evropi temeljili moč in upornost žensk, ter tako močno pripomogel k uveljavitvi konstruktov ženskosti in družinskega življenja. Če so namreč ob začetku preganjanja ženske prikazovali kot divja bitja šibkega uma in nenasitne pohote, so jih v 18. stoletju (po dveh, ponekod pa kar treh stoletjih preganjanja) lahko začeli upodabljati kot pasivna, aseksualna bitja, ki so ubogljivejša in moralnejša od moških. Posledice tega preobrata čutimo še danes.

Muzej Ribnica

V stolpu ribniškega gradu, ki spada pod okrilje ribniškega muzeja, je na ogled edina stalna razstava o čarovniških procesih v Sloveniji. Razstava ni dostopna senzorno in gibalno oviranim, vendar je na voljo tudi v virtualni obliki. Po gramoznih poteh je dostopen grajski park s Parkom kulturnikov, v katerem so med 66 imeni omenjene le tri umetnice, Zofka Kveder, Ana Skube in Majda Šilc.