Zofka Kveder

Zofka Kveder (detajl). Zbirka upodobitev znanih Slovencev (1997), hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Rojena leta 1878 v Ljubljani, umrla leta 1926 v Zagrebu. Prva slovenska poklicna pisateljica.

Zofka Kveder je izhajala iz težkih družinskih razmer, ki sta jih zaznamovala oče alkoholik in čustveno nedostopna mama. Njeno odraščanje je bilo polno pomanjkanja in nasilja, zato je komaj čakala, da se bo lahko emancipirala in samostojno zaživela. Prvi stik s svobodo ji je predstavljala izobrazba. Šolala se je v Ljubljani, vendar se je to obdobje hipnega olajšanja končalo, ko je bila stara šestnajst let. Po tem je nekaj let spet preživela s starši, a se je nenehno trudila zaslužiti dovolj denarja, da bi se znova lahko podala na pot. Pri devetnajstih je prvič prišla do lastne sobe v Kočevju, kjer je opravljala administrativno-tehnično delo. Čeprav je bila vesela miru in svobode, je pogrešala mesto, zato se je kmalu spet odpravila proti Ljubljani, kjer si je našla pisarniško službo, v kateri je prebila cele dneve. V preostalem času je pisala zgodbe, ki jih je morala zaradi konservativnega okolja objavljati pod moškim psevdonimom.

Kmalu se je tudi Ljubljana zdela premajhna, zato se je preselila v Trst, kjer se je zbližala s krogom prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka. Zanjo je pisala o temah, ki jih slovenski tisk prej ni obravnaval: o splavu, prostituciji, detomorih, spolni vzgoji in ločitvi. Prva urednica Slovenke je bila Marica Nadlišek Bartol, učiteljica, pisateljica in ženska, ki se ni bala javne polemike z avtoritetami; vendar pa je plamen njenega borbenega duha ugasnil s poroko. Za ženske njene generacije je bilo to še nekaj samoumevnega, saj je veljalo prepričanje, da se mora ženska, ko dobi družino, scela posvetiti le otrokom in možu. Marico Nadlišek Bartol je nasledila tedaj štiriindvajsetletna Ivanka Anžič, ki se je kot uradnica v odvetniški pisarni v Ljubljani spoprijateljila z Zofko Kveder. Kot nova urednica Slovenke je v ospredje postavila radikalnejše feministične in socialne vsebine, kar je časopis naredilo bolj napreden, kakovosten in svetovljanski, hkrati pa je to pomenilo, da je izgubil številno tradicionalnejše bralstvo. Slovenka je po petih letih izhajanja ugasnila, a njen pomen ni bil velik le zaradi tem, ki jih je načenjala, pač pa ker je uveljavljenim slovenskim (moškim) avtorjem ob bok postavljala tudi avtorice, ki prej niso imele možnosti za uveljavitev.

Zofka Kveder se ni uklanjala estetskim in družbenim normam, svoje družinsko in poklicno življenje pa je združevala kakor le malo žensk tistega časa.

Po nekajletnem potovanju se je Zofka Kveder na prelomu stoletja preselila v Prago. Živela je ločeno od moža ter sebe in hčer Vladko preživljala izključno z intelektualnim delom – pisanjem in urejanjem –, kar je bilo za ženske tistega časa izjemno naporno in redko. Tako v svoji literaturi kot v življenju je bila v tem obdobju svobodomiselna in napredna. Ni se uklanjala estetskim in družbenim normam, svoje družinsko in poklicno življenje pa je združevala kakor le malo žensk tistega časa. Po letih življenja v Pragi se je s hčerko na izrecno željo moža preselila v Zagreb, kjer je delala kot urednica pri časopisu Agramer Tagblatt in rodila še dve hčerki, ob tem pa neprekinjeno delala. Moževe manipulacije in nezvestoba, naporno materinstvo in neskončno garanje so jo pripeljali do psihičnega zloma. V letih pretresov, ki so sledila – večkratni poskusi samomora, ločitev, poroka, splav –, ji je kljub neprizanesljivosti življenja uspelo napisati svoj prvi roman in morda najboljše literarno delo, Njeno življenje.

Prva svetovna vojna je njeno življenje še otežila. Sama je morala preživljati tri hčere, po vojni pa se je njen položaj v zagrebški družbi močno spremenil. Deležna je bila javnega posmeha, njen drugi zakon je bil čedalje bolj trhel in imela je pisateljsko blokado. Leta 1920 je zaradi španske gripe v Pragi umrla njena prvorojenka Vladka, s katero sta imeli izjemno turbulenten odnos. Po tej smrti si nikoli ni zares opomogla in po nekaj neuspelih poskusih si je vzela življenje.

Za seboj je pustila literarna dela, ki danes sodijo v kanon slovenske književnosti. Poleg romana Njeno življenje (1914) velja omeniti še zbirko črtic Misterij žene (1900), kratke zgodbe Vladka, Mitka, Mirica (1928) in roman Hanka (1938).

Narodni dom

Narodni dom je bil osrednja kulturna institucija tržaških Slovenk in Slovencev. Med drugim je gostil tudi društvo Edinost, ki je izdajalo istoimenski časopis s prilogo Slovenka. Leta 1920 so dom požgali fašisti, kar je bilo eno prvih demonstrativno nasilnih dejanj nad neitalijanskim prebivalstvom na severnem Jadranu. Ob stoletnici požiga, 13. julija 2020, je Narodni dom formalno znova prešel v last slovenske manjšine.