Ženske v prvi svetovni vojni

Ženske in otroci v Tržiču pletejo nogavice in jopiče za vojake. Tedenske slike, 23. 9. 1914, hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Ob prvi svetovni vojni najprej pomislimo na trpljenje vojakov na frontah, a napori žensk v mestih, zaledju front ali celo na sami fronti niso bili nič manjši.

Prva svetovna vojna je prekinila obdobje modernizacije in demokratizacije zgodnjega 20. stoletja. Čeprav so ljudje sprva verjeli, da bo trajala le nekaj mesecev, se je izkazala za štiriletno kalvarijo, ki je nepovratno spremenila življenje prav vseh spolov in slojev družbe. Ženske, ki so v zaledju front in v mestih ostale same, so hitro sprevidele, v kakšnem pomanjkanju so se znašle, saj je država (Avstro-Ogrska) finančno in materialno skrbela le za to, da je vojaški stroj mlel dalje, medtem ko je bilo življenje civilistk in civilistov drugotnega pomena. Ženske so se angažirale kot domoljubke – zbirale so pomoč za vojake na fronti – in organizirale demonstracije za boljše življenje.

Ob odsotnosti moških se je naglo pokazalo tudi, da zmorejo številne dela, do katerih prej niso imele dostopa: prevzele so vodenje podjetij in gospodarstev, se politično angažirale ter opravljale čisto vsa dela, nujna za delovanje družbe. Lotile so se celo poklicev, ki so jih prej opravljali izključno moški in še danes veljajo za pretežno moške. Eden takih primerov je bila avstrijska pisateljica, fotografinja in novinarka Alice Schalek (1874–1956), ki je kot vojna dopisnica poročala tudi s soške fronte. S svojim delom si je nakopala številne nasprotnike, žaljive časopisne članke in celo tožbe; med drugim zato, ker sta številne moške zmotila njen spol in poklic, ki naj bi bil za žensko nespodoben. To je bila le ena od mnogih dvoličnosti vojne morale: javno so problematizirali in zasmehovali poklic vojne dopisnice, potihoma pa so podpirali uničevanje ženskih življenj s prostitucijo ter najbolj težaškimi in slabo plačanimi deli. Mednje je spadala tlaka »karnijskih prinašalk«, ki so v visokogorje na lastnih hrbtih nosile po 40 kg streliva in surovin za vojake. Sicer pa so ženske tako kot v vseh vojnah tudi v tej opravljale predvsem skrbstvena dela bolničark, negovalk, strežnic, kuharic in učiteljic.

Reportaže Alice Schalek pripovedujejo tudi o življenju za frontno linijo, denimo v hotelu Park v Gorici, kjer je bila nastanjena. Med enim od obstreljevanj, ki se je dogajalo ravno med večerjo, je bil hotel zadet. Hotelske delavke so ob tem nemudoma razglasile, da dokončno zapuščajo svoja delovna mesta, saj ne morejo več prenašati življenja ob fronti. Da bi se pomirile, so se zbrale v sobi Alice Schalek in začele piti šampanjec. Ko jih je vojna poročevalka vprašala, kdo bo namesto njih kuhal in stregel, ko bodo odšle, so se v en glas začele smejati. Vsak dan, ob vsakem obstreljevanju naj bi namreč trdile, da nepreklicno odhajajo, a so nato ostale. Schalek je ob tem zapisala: »Te gospe so zmeraj tu. Zmeraj v službi. Zmeraj vedre. In po vsem tem bodo še naprej ostale tu. Spet v službi. Spet vedre. Spet vse kot sicer – že deset mesecev.«

Spol in poklic vojne dopisnice Alice Schalek sta zmotila številne moške.

Zaradi nemogočih življenjskih razmer je vojna prinesla tudi porast ženske kriminalitete. Dokumenti pričajo o ideoloških in intelektualnih deliktih (srbofilija, rusofilija, razžalitev cesarja, pacifizem), a tudi o drugih prestopkih (kraje, goljufije, ponaredbe). Tudi te strategije preživetja lahko razumemo kot nujni korak na poti k emancipaciji in tudi njih naslavlja razstava Ženske v prvi svetovni vojni na spletni strani Fundacije Poti miru v Posočju.

Soška fronta ni odprla le novega bojišča, ampak je zarezala v vsakdanje življenje. Posoško in istrsko prebivalstvo, ki so ga sestavljali predvsem starostniki in ženske z otroki, je bilo del begunskega vala, ki je zajel Evropo ter milijone prebivalk in prebivalcev tudi za več let preselil v begunska taborišča. V teh razmerah so se številne ženske začele počutiti kot žrtve lastne države, zato je protivojni sentiment iz leta v leto naraščal. Nezadovoljne so bile tudi tovarniške delavke in ženske z novimi poklicnimi identitetami, ki so proti koncu vojne čedalje pogosteje vodile stavke in demonstracije. Zahtevi po pravicah na delovnem mestu se je začela pridruževati tudi (tedaj še zadržana) zahteva po volilni pravici, ki so jo Jugoslovanke dočakale šele po naslednji svetovni vojni.

Kobariški muzej

Kobariški muzej predstavlja dediščino soške fronte (1915–1917), ki velja za eno najtežjih evropskih bojišč prve svetovne vojne. Poleg vodstev po svojih zbirkah organizira tudi oglede soške fronte na prostem. Zbirke in ogledi niso dostopni gibalno oviranim.