Uršulinska dekliška šola

Sankanje na šolskem vrtu. Hrani Uršulinski samostan Škofja Loka

Loška uršulinska dekliška šola in učiteljišče (1783–1941) sta bila zaradi svoje dostopnosti nižjim slojem izjemnega pomena za večjo izobraženost žensk na Slovenskem.

V preteklosti šolanje deklet na Slovenskem ni bilo samoumevno. Še v 19. stoletju so se v večini mest lahko šolali samo fantje, zato so bile izobraževalne ustanove za dekleta še posebej dragocene. V zgodovini slovenskega in evropskega šolstva je pustila neizbrisen pečat rimskokatoliška redovniška skupnost uršulink, ustanovljena leta 1535 v Italiji. Njeno poslanstvo je od samega začetka zajemalo skrb za izobraževanje »ženske mladine«, uršulinski vzgojni zavodi pa so bili zaradi svoje dobre organiziranosti in naprednosti zelo priljubljeni.

Škofja Loka se ponaša z dolgo tradicijo poučevanja deklet, saj so frančiškanske klarise že v poznem srednjem veku, v 14. stoletju ustanovile in vodile svojo dekliško šolo. Pouk je potekal v njihovem samostanu, ki še danes stoji v (starem) mestnem jedru. Zaradi obsežnih državnih in cerkvenih reform cesarja Jožefa II. so mestne oblasti klariški red leta 1782 razpustile, a že naslednje leto so njegovo tradicijo prevzele in nadgradile uršulinke.

Napredni, a strogi vzgojni pristop uršulink ni slonel na splošno uveljavljeni metodi leskove šibe in groženj, temveč na svetovanju in pomoči. Držale so se državnega šolskega načrta in svojim »gojenkam« ob verski vzgoji ponujale še materinščino, gospodinjstvo in ročna dela, kar je bilo značilno za vse dekliške šole. Učenkam, ki so pri štirinajstih končale redno šolanje, so uršulinke nudile dodatno izobraževanje: učenje igranja na glasbila, petja ter tujih jezikov – italijanščine, angleščine in francoščine, ki je bila nujna za učiteljski izpit.

Svetovanje in pomoč namesto uveljavljene metode leskove šibe in groženj.

Šola in učiteljišče sta slovela po svoji kakovosti in privabljala dekleta iz vse Avstro-Ogrske. Z njuno priljubljenostjo je naraščalo tudi število gojenk, zato so uršulinke leta 1890 kupile Loški grad, ki stoji na vzpetini nad samostanom, in stavbi povezale s pokritim stopniščem. Grad so temeljito prenovile ter ga spremenile v enega najlepših in najsodobnejših dekliških vzgojnih zavodov v monarhiji: obsegal je rekreacijsko dvorano, opremljeno telovadnico in notranje grajsko dvorišče, kjer so učenke preživljale odmore. Prostorno dvorišče je dodatno zaživelo po letu 1869, ko so uršulinke zaradi novih državnih smernic med obvezne predmete umestile športno vzgojo.

V prvi polovici 20. stoletja je športno vzgojo poučevala sestra Angela Bahovec, ki je že v svojem času veljala za eno najnaprednejših športnih pedagoginj; ob tem je poučevala tudi računstvo (matematiko). Leta 1936 se je na strokovnem izobraževanju v Angliji seznanila s košarko in zanjo navdušila tako loške gojenke kot učiteljice. Tedanja basket ball je bila drugačna, saj je bila mreža spodaj zašita, pod košem pa je stala vratarka. Poleg tega so jo gojenke igrale v črnih haljah z dolgimi rokavi in v dolgih nogavicah, kar je botrovalo številnim zapletom. Nekdanja učenka Minka Bevk se spominja: »Štrumpantelni so se odpeli, porhantove hlače so začele drseti proti gležnjem in tudi zase se spomnim, da so se mi nekoč potrgali gumbi in mi je vse padlo dol. K sreči so bile obleke dolge čez kolena … No, igrale pa smo vseeno in to zelo rade.« Številne je vadba tako navdušila, da so se pozneje pridružile športnim društvom, košarko pa vse življenje ohranile v lepem spominu.

Zanimivo je, da je prav leta 1936, ko so gojenke uršulink v Škofji Loki po nekaterih virih odigrale prvo ekipno košarkarsko tekmo na Slovenskem, moška košarka postala olimpijska disciplina. Ženska različica se ji je pridružila šele leta 1976, čeprav so se ženske tekme v ZDA začele kmalu po nastanku te igre leta 1891.

Januarja 2020 so v Škofji Loki otvorili Alejo zaslužnih Ločank in Ločanov. V njej se poleg spominskih obeležij pomembnim domačinom nahaja samo eno obeležje, posvečeno ženski. Zasluge za umestitev zdravnice Marije Bračko (1914–2004) v alejo gredo lokalni skupnosti in loškemu Zavodu Tri, ki si prizadevata za enakovrednejšo zastopanost žensk v javnem prostoru in občem spominu. Morda se dr. Bračko kmalu pridružijo tudi uršulinke.

Loški muzej Škofja Loka

Loški muzej se nahaja v Loškem gradu, kjer sta delovala tudi uršulinska dekliška šola in učiteljišče. Muzej med drugim ponuja stalno razstavo o športu na Loškem, na kateri izvemo, da so košarko na Slovensko (ali vsaj na Gorenjsko) prinesle prav uršulinke. Razstava ni dostopna gibalno oviranim; dostopne pa so zbirke v pritličju muzeju in grajsko dvorišče, kjer so uršulinke izvajale športno vzgojo.