Tobačne delavke

»Cigararca« med delom. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ženske so predstavljale levji delež tobačnega delavstva od vzpostavitve tobačne tovarne v Ljubljani leta 1871 do ukinitve tobačne proizvodnje leta 2004.

Tobačna tovarna v Ljubljani se je leta 1873 po požaru v Cukrarni preselila v nov kompleks na Tržaški cesti. Pospešila je rast mestnega prebivalstva in okrepila delež zaposlenih žensk.

Satirični publicist Jakob Alešovec je krajši zaznamek o tobačnih delavkah objavil v svojih Ljubljanskih slikah (1879). Posebej je izpostavil ljubljanske »cigararce«, ki jim je pripisal moralno razpuščenost in nagnjenost k »svobodni ljubezni«. Njegov zapis zrcali tedaj pogosto meščansko stališče, da ženskam delo za denar ne pritiče. Število tobačnih delavk pa je do prve svetovne vojne kljub temu vztrajno naraščalo.

Tobačna tovarna Ljubljana, ena od tridesetih tovarn pod okriljem Centralne direkcije tobačnih tovarn na Dunaju, je imela izrazit socialni značaj. Premogla je zdravniško ambulanto, jedilnico, delavsko knjižnico in celo vrtec. Sindikata tobačnih delavcev sta sčasoma dosegla boljše plače in delovne pogoje, delovna obolelost in smrtnost pa sta se zmanjševali. Pred prvo svetovno vojno je imela tovarna med delavstvom status najboljše industrijske zaposlovalke daleč naokoli. »Cigararce« so veljale za privilegirane delavke, njihove emancipacijske možnosti pa so poleg visoke plače povečevali še socialne pravice (bolniško in porodniško nadomestilo ter pokojnina) in intenzivni socialni stiki na delovnem mestu.

Dostopa do vodstvenih in uradniških položajev pa ženske niso imele. Šele leta 1913 je v arhivskem gradivu zabeležena prva uradnica. Prva svetovna vojna je to razmerje znatno spremenila. Zaradi splošne mobilizacije so ženske prevzele številna prej moška delovna mesta in jih, sodeč po pričevanjih, opravljale nadpovprečno dobro. Tovrstne prakse so se v povojnem času skoraj povsem izničile. Več kvalificiranih delavk in uradnic se je pojavilo šele v drugi polovici tridesetih let, ko se je velika gospodarska kriza začela umirjati. Nasploh pa je bil za obdobje med obema vojnama značilen slab položaj delavstva. Prevladovali so nizki dohodki in pokojnine ter samovoljna zaposlovalna politika. Uprava je dajala prednost nestalnemu in sezonskemu delu, saj je stalno zaposlenim pripadala pokojnina. Dodatke za odvisne člane družine so dobivali samo poročeni moški, od žensk pa le vdove. Nezakonskim materam so jih odrekli.

Tobačna tovarna Ljubljana je imela izrazit socialni značaj. Premogla je zdravniško ambulanto, jedilnico, delavsko knjižnico in celo vrtec.

Tobačna tovarna je med drugo svetovno vojno delovala v izrednih razmerah. Tobaka je začelo primanjkovati, razširil se je črni trg. Vrhovno vodstvo tobačnega monopola je bilo sprva iz Beograda premeščeno v Rim, po kapitulaciji Italije pa je upravne posle prevzel kar magistrat mesta Ljubljana z generalom Rupnikom na čelu. Ta je podpiral odhod delavstva med domobranske enote, za kar je bila obljubljena polna delavska plača. Kljub temu je velik del delavstva, tudi ženske, aktivno simpatiziral s partizanskim gibanjem – v tovarni se je nahajalo tajno skladišče za pošto.

Po drugi svetovni vojni je za delavstvo nastopil ugodnejši čas z večanjem delavskih pravic in uvedbo samoupravljanja. Tobačna proizvodnja se je posodabljala, zato je tovarna pospešeno angažirala kvalificirani kader – obeh spolov. Ženske so tako postale tudi proizvodne poslovodkinje, nadzornice, vodje oddelkov, uradnice pa so bile večinoma ženske. Tovarniško delavstvo je bilo povezano, čutilo je močno pripadnost tovarni, kar so utrjevali sindikalni izleti, skupne prostočasne dejavnosti in slovesnosti, med katerimi je imel 8. marec posebno mesto. Nekdanji »tobačniki« in »tobačnice« se spominjajo številnih prijateljskih, tudi ljubezenskih vezi, stkanih v tovarni, ki je imela že tradicionalno status »družinske tovarne«.

V začetku devetdesetih let je tovarna prešla v zasebno last tujih lastnikov, delavski položaj pa je postajal vedno bolj negotov. Na praznik dela, prvega maja 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, je proizvodnja zastala. Za tobačno delavstvo je bil to črn dan. Na nekdaj živahno vrvenje delavk in vonj po tobaku danes spominjajo le še mogočne rumenkaste zgradbe in kip Tobakarice, o katerem govori tudi Ljubljanska feministična tura s kolesom v organizaciji zavoda Urbana Vrana.

Tobačni muzej

Tobačna tovarna je bila do začetka 20. stoletja največji kompleks v Ljubljani. Njena mogočna arhitektura ob stičišču glavne zahodne vpadnice (Tržaške ceste) in Bleiweisove ceste še danes zbuja pozornost. Stalna razstava Tobačnega muzeja o življenju tovarne in njenega delavstva je dostopna slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim, ne pa tudi gibalno oviranim.