Slovenske služkinje

Razglednica Velikega kanala. Hrani Maksimiljan Košir, www.starerazglednice.si

Slovenke so v 19. in 20. stoletju množično delale v Trstu kot služkinje, pozneje kot hišne pomočnice.

Trst je bil v 19. stoletju najpomembnejše pristanišče habsburške monarhije. Kot multikulturno, gospodarsko cvetoče mesto je do izbruha prve svetovne vojne privabljal številne slovenske priseljence in priseljenke iz neposrednega zaledja in bližnjih avstrijskih dežel, tudi Kranjske. Dobršen del so predstavljale ženske, ki so se pogosto zaposlovale kot služkinje pri tržaških družinah, pri katerih so tudi prebivale. Večina jih je v Trst odhajala v mladosti, tu ostala zgolj začasno in se potem vrnila v domači kraj na možitev. Z dohodkom od dela so v težkih gospodarskih razmerah pomagale svojim matičnim družinam na podeželju. Obenem so zaslužile za doto – premoženje, ki so ga ob poroki, ko so se vrnile domov, ponesle v novo, lastno družino.

Vsa dekleta niso sledila tej običajno začrtani življenjski poti. Nekatere služkinje so našle življenjskega partnerja v mestu, se tu ustalile in po poroki delale na primer v tržaških tovarnah. Druge so ostale samske in še naprej opravljale delo služkinj. Spet druge so bile izpostavljene hudemu izkoriščanju delodajalcev in so v iskanju rešitve podlegle prostituciji.

»Moralni propad« slovenskih služkinj in njihovo siceršnje obubožanje sta skrbela tako cerkvene kot posvetne organizacije. Pogost prizor na tržaškem kolodvoru je bila redovnica, ki čaka na mlado dekle, da jo, preden ta nastopi službo, zaščiti pred koristolovci in nevarnostmi mesta. Podobno si je za njihovo zaščito prizadevala tudi tržaška katoliška Marijina družba. Leta 1898 je Marija Skrinjar, roj. Manfreda (1857–1931), narodna in socialna delavka, ustanovila prvo slovensko laično žensko dobrodelno ustanovo Zavod sv. Nikolaja, ki je delovala kot zavetišče za slovenske služkinje ter skrbela za njihovo narodno in moralno varstvo. Slovenske nacionalne elite so se zavedale, da lahko narodno osveščene služkinje pomembno prispevajo k dokazu o številčnosti slovenskega življa v mestu, posebno ob popisih prebivalstva.

Slovenske služkinje so v Trstu za preživetje svojih družin premagovale kulturne, etnične in državne meje.

Prva svetovna vojna je zasenčila te živahne pobude. Povojna razmejitev med novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo je Trst s širšo okolico odrezala od zaledne Slovenije. Služkinje s Kranjske so se preusmerile v Zagreb ali Beograd, marsikatera Primorka pa predvsem v severnoitalijanska mesta, Milan, Turin in dalje Genovo, Rim, Neapelj, tudi v tujino. Toda dekleta iz neposrednega tržaškega zaledja – Krasa, Vipavske doline, Brd, Posočja in Istre – so v Trst še prihajala. Zavod sv. Nikolaja je zaradi pomanjkanja sredstev in podpore prenehal delovati, Marijina družba pa je vztrajala tudi v času fašizma, ko so bile slovenske služkinje izpostavljene rasističnim izpadom oblasti in kot ščave (slabšalno za Slovenke, tudi južne Slovanke) večkrat tudi v nemilosti delodajalcev.

Po drugi svetovni vojni, ko je meja zopet zarezala v neposredno bližino Trsta, so Slovenke z obmejnega slovensko-italijanskega pasu še vedno množično delale v mestu kot hišne pomočnice, a drugače. Niso več sobivale z delodajalci. Iz Jugoslavije so se (večkrat) tedensko z lastnim prevozom, še pogosteje pa z avtobusom, koriero, vozile v Trst. Z leti se je vse bolj spreminjala tudi njihova starostna struktura. Mladenke so zamenjale poročene ženske srednjih let ali upokojenke. Zaradi razlik v standardu med državama in vpetosti v sivo ekonomijo so s hišnim delom v Trstu dobro zaslužile.

Kako zelo so se tudi Tržačani in Tržačanke opirali na slovenske in hrvaške delavke, kaže prigoda ob izbruhu desetdnevne vojne v Sloveniji leta 1991. Ko se je meja tedaj zaprla in so se tržaške družine začasno znašle brez svojih nepogrešljivih hišnih pomočnic, je njihov pomen za trenutek osvetlilo celo italijansko vsedržavno časopisje.

Čeprav se je v zadnjih desetletjih ponudba na trgu zaradi novih migracijskih tokov iz bivših jugoslovanskih republik ter vzhodnoevropskih in afriških držav izjemno povečala, so Slovenke tudi zaradi dolge tradicije pri tržaških družinah še vedno iskana delovna sila.

Ponte Rosso

Ponte Rosso (Rdeči most), na katerem so se srečevale tudi slovenske služkinje, je danes sinonim za nekdaj cvetočo tržaško tržnico, nakupovalno Meko z dobrinami, ki jih je v socializmu primanjkovalo: kavbojke Rifle, kava, prve vinilke, margarina Rama, pralni prašek, čokolada in riž. Z mostu se odpira slikoviti pogled na številne kavarne ob velikem kanalu, ki se zajeda v mestno jedro na eni strani (pogled proti neoklasicistični cerkvi sv. Antona), na drugi pa se odpira proti morju. Lokacija je dostopna gibalno oviranim.