Po sledeh in poteh Celjank

Sprehod skozi zgodovino Celja, kot jo pripovedujejo zgodbe žensk, se začne pred Muzejem novejše zgodovine Celje, nekdaj mestnim magistratom, v katerem je bila prva mestna knjižnica. Zanjo si je več let prizadevala Vera Levstik (1890–1967), učiteljica matematike in fizike ter prva celjska poklicna knjižničarka. Sprva je vodila knjižnico Splošnega slovenskega ženskega društva, leta 1927 pa so se manjše društvene knjižnice na njeno pobudo združile v Javno mestno knjižnico. Če druga svetovna vojna njenim načrtom ne bi prirezala kril, bi danes pisatelja in prevajalca Vladimirja Levstika gotovo omenjali kot njenega brata – in ne obratno.

Vojno obdobje je bilo še posebej kruto za ljudi, zaprte v zloglasnem zaporu Stari pisker v bližini muzeja. Med njimi je bila politična aktivistka iz Trbovelj, Tončka Čeč (1896–1943). Najbolj dejavna je bila v ženskem gibanju: vodila je ustanovni sestanek ženskega odseka Komunistične partije Jugoslavije za Slovenijo in se zavzemala za vsesplošno enakopravnost žensk. Leta 1942 so jo v partizanih zajeli nemški vojaki, jo ranjeno pripeljali v Celje in jo v sramotilnem sprevodu prignali do Narodnega doma. Celjani in Celjanke se je spominjajo kot izmučene in pretepene, a pokončne ženske s stisnjeno pestjo in prsti, dvignjenimi v znak upora.

V Narodnem domu, sedežu celjske občine, je v pretežno moškem političnem okolju povojne Jugoslavije svoje mesto iskala in našla Olga Vrabič (1916–2001). Že pred vojno je vodila komisijo za delo žensk, po vojni pa je postala eden najpomembnejših obrazov celjske politike. Med letoma 1967 in 1971 je predsedovala Občinski skupščini v Celju, kar pomeni, da je bila prva in zaenkrat tudi edina celjska županja.

Nasproti občinske stavbe je nekdaj stala rojstna hiša Alme M. Karlin (1889–1950). Svetovna popotnica, pisateljica in teozofinja, ki je krenila na pot leta 1919, je danes po zaslugi številnih raziskav najznamenitejša Celjanka; nekatera literarna dela, ki jih je pisala v nemščini, so v zadnjih letih vstala iz pozabe in dočakala prevode v slovenščino.

Na Glavnem trgu je nekoč stala lekarna Pri orlu, ki jo je skupaj z možem vodila Ana Baumbach (1776–1877). Kot vplivna in ugledna meščana sta ohranila najdaljši monopol v mestu, saj oblasti konkurentom kljub njihovim vztrajnim poskusom niso izdale dovoljenja za odprtje dodatne lekarne. Ana Baumbach je preživela tako moža kot sina; lekarno Pri orlu je uspešno vodila vse do svoje smrti v 101. letu starosti.

Vodeni sprehod po Celju prevetri zgodovino 20. stoletja z ženske perspektive.

V Celjskemu domu je deloval Kino Union. Leta 1937 ga je prenovila Pavla Jesih (1901–1976), ena prvih vrhunskih alpinistk na svetu in ljubljanska podjetnica – lastnica največje verige kinematografov (Ptuj, Celje, Ljubljana) v tedanji državi. Med drugo svetovno vojno je logistično in finančno podpirala Osvobodilno fronto, a kljub temu so jo povojne oblasti obtožile kolaboracije in ji vzele dvorane in inventar. Dotlej neuklonljiva Pavla Jesih se je po tem sodnem procesu utišana in osramočena umaknila iz javnosti. Vrnila se je h goram in se do upokojitve preživljala kot oskrbnica planinskih koč. Njen zadnji plezalski podvig je bil Čopov steber, prvenstvena smer v Severni triglavski steni, poimenovana po njenem soplezalcu.

Na Razlagovi ulici stoji Fotografski atelje Pelikan. Fotografski mojster Josip Pelikan ni imel sina, zato je svoje znanje hotel prenesti na najmlajšo hčer Boženo Pelikan (1922–2016). Ta je sicer želela študirati jezike in potovati po svetu, a je popustila očetu in postala portretna fotografinja.

Vodeni sprehod po mestnih ulicah vključuje še druge pozabljene, prezrte, tudi namerno utišane osebnosti, da bi z ženske perspektive prevetril in uravnotežil zgodovino 20. stoletja.