Partizanske zdravnice in bolničarke

Bolničarke iz SVPB Franja, 1944. Od desne proti levi stojijo Jolanda Žagar, Anica Štucin, Adelina Zanitti in Mira Mihelin Nataša. Hrani Cerkljanski muzej

Med letoma 1942 in 1945 so partizanske zdravnice in bolničarke v skrivnih bolnišnicah s soborci osnovale najmnožičnejše odporniško zdravstvo v Evropi.

Med letoma 1939 in 1945 je svet zajela vojna. Odporniško gibanje proti fašizmu in nacizmu se je razvilo tudi na Slovenskem, vendar okupator partizanstva ni priznaval za redno vojsko, zato je pobijal tudi ranjene in bolne partizane. Tako je bila glavna naloga odporniškega zdravstva ta, da ranjencem nudi prvo pomoč, potem pa jih spravi na varno in skrito mesto – v bolnišnico v gozdu, podzemni jami ali na drugem, težko dostopnem kraju. Skrivne bolnišnice so bile kar najbolj prilagojene okolju, za njihove točne lokacije pa so vedeli samo osebje in najožji sodelavci, največkrat domačini in domačinke. Prav zaradi strogih varnostnih ukrepov in množičnega, dobro organiziranega zaledja, ki je bolnišnice pomagalo oskrbovati s hrano, zdravili in drugim materialom, je okupator med vojno odkril le peščico od 120 partizanskih bolnišnic.

Prva in največja bolnišnica je začela delovati junija 1942 v Kočevskem rogu; v njej sta delali tudi pediatrinja dr. Božena Grossman in ginekologinja dr. Ruža Šegedin. Po njuni zaslugi je bila (sicer visoka) umrljivost mater in dojenčkov v tej gozdni bolnišnici nižja kot v ljubljanski. Na Primorskem so večje bolnišnice pričeli ustanavljati šele po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Najpomembnejši sta bili bolnici Franja na Cerkljanskem in Pavla v Trnovskem gozdu. Že med vojno so ju poimenovali po njunih upravnicah in zdravnicah, dr. Franji Bojc Bidovec in dr. Pavli Jerina Lah.

V celotni partizanski zdravstveni mreži se je zdravilo med 15.000 in 22.000 ljudi različnih narodnosti.

Franja in Pavla sta bili prijateljici in soborki. Skupaj sta vodili ribniško partizansko bolnico, komaj preživeli nemško ofenzivo in kot ujetnici pristali v tržaških zaporih. Ko so ju nacisti izpustili, sta poiskali zvezo z Osvobodilno fronto, ki ju je napotila na Primorsko. Njune poti so se ločile po silvestrovanju leta 1943 na Lokvah, kjer sta s partizani in domačini peli Sveto noč ter plesali do jutra. Še istega dne, 1. januarja 1944, so enaintridesetletno Franjo poslali v 18 ur hoda oddaljeno Cerkno, osemindvajsetletno Pavlo pa na Vojskarsko planoto.

V bolnici Pavla se je med vojno zdravilo okrog 1600 ranjencev. V Franji in njenih desetih oddelkih, ki so segali do 3 ure hoda oddaljene Pokljuke, je več kot 150 ljudi oskrbelo okrog 900 ranjencev. V celotni partizanski zdravstveni mreži se je zdravilo med 15.000 in 22.000 ljudi različnih narodnosti. Zanje je skrbelo 244 zdravnikov in zdravnic, med njimi dr. Božena Ravnihar, dr. Sabina Praprotnik, dr. Zlatica Hribar in dr. Zora Konjajev, ki so po vojni veliko prispevale k razvoju javnega zdravstva v Sloveniji. Poleg študentov medicine in izšolanih medicinskih sester so za ranjene skrbeli številni priučeni kmetje in delavci. Pred vojno so ti opravljali različne poklice, nato pa po sili razmer postali bolničarji, graditelji, stražarji, nosači in ekonomi. Tudi nekatere kmečke in delavske gospodinje so postale bolničarke, a povečini so delale to, kar so poznale pred vojno – kuhale, prale, šivale in stregle. Spomenik pred knjižnico v Cerknem je posvečen njim. Le lučaj stran, pred vhodom v Cerkljanski muzej stoji edini kip na Cerkljanskem, ki je posvečen ženski z imenom in priimkom: doprsni kip dr. Franje Bojc Bidovec.

Odporniško gibanje se je zavzemalo za enakost in ženskam dajalo nove možnosti, tudi možnost oboroženega boja. Po drugi strani ni moglo »čez noč« prekiniti s patriarhalno tradicijo, zato so se starim bremenom žensk med vojno pridružila nova. A kljub temu so bile ženske za gibanje pripravljene dati vse – tudi življenje. Kako je bilo to mogoče? Iz ohranjenih pričevanj partizanskih zdravnic in bolničark je razbrati, da sta bila osebno odrekanje in usoda zanje drugotnega pomena zaradi skupnega boja za osvoboditev izpod nacifašizma. To, da so bila osvobojena ozemlja že med vojno »čudežna dežela prijaznih ljudi, ki obdelujejo trto, čez dan poslušajo Radio Osvobodilne fronte, zvečer pa hodijo v partizansko gledališče« (dr. Zora Konjajev), jih je gotovo bodrilo. In prav partizanske vrednote kulturnega življenja – enakosti, raznolikosti, vključevanja in solidarnosti – so v skrivnih bolnišnicah pisale eno najpogumnejših poglavij odporniškega gibanja v Evropi.

Partizanska bolnica Franja

V soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem se nahaja znamenita Partizanska bolnica Franja. Kmalu po vojni je postala kulturni spomenik ter simbol boja, humanosti in junaštva ljudi, ki so se uprli nacifašizmu. Leta 2015 je prejela Znak evropske dediščine. Upravlja jo Mestni muzej Idrija, ki zaradi težavnejše poti slepim in gibalno oviranim odsvetuje obisk.