Marina Melhiorca

Václav Hollar, detajl iz grafike Šest beračev in beračic, 1630. Hrani Metropolitanski muzej umetnosti, New York

Prva poimensko znana krošnjarka in tihotapka z Idrijsko-Cerkljanskega. Rojena v Šebreljah ob koncu 17. stoletja, umrla neznano kje in kdaj.

Marina (Marija) Melhiorca je bila podložnica tolminskega gospostva iz vasi Šebrelje. Sodni spisi s procesa, ki je v Idriji potekal med letoma 1729 in 1731, navajajo, da je bila »stara beračica brez imetja«, mati več otrok in krošnjarka. Zgodovinarke dodajajo, da je bila Melhiorca najverjetneje srednjih let in ovdovela. V Idrijo je nosila živila in jih prodajala ali s klekljaricami zamenjevala za čipke, v Šebrelje pa se je vračala z denarjem, novicami in predmeti po naročilu. Leta 1730 jo je idrijska rudniška uprava obtožila tihotapljenja živega srebra skupaj s šestimi idrijskimi rudarji in tremi okoliškimi kmeti. Rudniški upravitelj Franc Anton pl. Steinberg je že konec leta 1729 prosil tolminskega grofa Coroninija, naj Melhiorco privede v rudniško gospostvo. Za pregon je zadostovala govorica, da preprodaja živo srebro.

Ker je imel rudnik monopol nad prodajo, je bilo živo srebro večini ljudi nedostopno, a obenem zelo iskano, saj so ga uporabljali v ljudskem zdravilstvu in medicini. Toda kraja in preprodaja ukradene rude sta bili skrajno tvegani dejanji. Inkvizicijsko sodišče je »tatinski svojati« sodilo po zastarelem rudarskem redu iz leta 1580, ki je prilaščanje in tihotapljenje rude (ne glede na količino) kaznoval z odvzemom premoženja in smrtno kaznijo. V veljavi je bila tudi resolucija o kaznovanju »delinkventov« z žigosanjem obraza.

Melhiorčina zgodba nas opominja, da je v še tako nemogočih razmerah mogoče zbrati pogum za upor – in preživeti.

Na božični večer leta 1729 so tolminski biriči (izvrševalci sodne in zemljiške oblasti) prigazili do trideset kilometrov oddaljenih Šebrelj. Melhiorco so vpričo najmlajšega sina Florjana tako hudo pretepli, da je ta od groze zbolel, njo pa odgnali v Idrijo, kjer so jo skupaj z rudarji in kmeti zaprli v grajsko ječo. Melhiorca je bljuvala kri. V prepričanju, da bo umrla, so jo kar dvakrat dali v poslednje olje. Steinberg je bil nad biriči zgrožen, a le zato, ker je zaradi njihove surovosti med zaslišanjem sam ni smel mučiti. Prav tako je obžaloval, da v proces ne more vključiti inkvizitorja Janeza Jurija Hočevarja, ki je slovel kot najokrutnejši sodnik in lovec na čarovnice na Kranjskem. Steinberg je kljub svoji sovražnosti Melhiorci olajšal ujetništvo tako, da jo je premestil v stanovanje sodnega sluge. Ga je iznenada popadlo krščansko usmiljenje? Ali ga je bolj skrbelo to, da bo v ječi izdihnila še pred obsodbo in kaznovanjem? Melhiorca ni le preživela, temveč je 4. oktobra 1730 pobegnila iz stanovanja po vzoru drugih obtožencev, ki so jo popihali že prej (večino so ponovno ujeli). Domov jo je gnala skrb za najmlajšega sina, ki je dobil kilo in nemočen obležal. Dvajset dni pozneje se je vrnila v Idrijo zaradi pritiskov šebreljskega župana (bil je njen brat), a tudi iz strahu pred biriči in maščevanjem sodnega sluge.

V nenavadno dolg kazenski proces so bile vpletene oblasti iz idrijskega, loškega in tolminskega gospostva, rudniški upravitelj pa je napotke dobival iz graške dvorne komore. Melhiorca je na zaslišanjih nenehno spreminjala svoje izjave, zato je inkvizitor v Gradec obupan sporočil, da zapisov sploh ne bo več pošiljal. Ker je Melhiorca prodala največ živega srebra (9 kg, kar je manj kot liter), so ji želeli v opomin celotni skupnosti na lice vžgati napis »pomočnica tatov«, nakar bi sledil izgon iz Idrije. Toda deželni glavar iz Gorice je za tihotapko, »s katero so tako nečloveško ravnali, da je zaradi posledic poškodb usmiljenja vredna«, priporočil mile ukrepe. 

Ni znano, kako je bila Marina Melhiorca kaznovana in kako je preživela preostanek svojih dni. Znano pa je, da so se podjarmljeni ljudje v vseh časih in krajih upirali na številne odkrite in prikrite načine. V Idriji so živo srebro kradli revni rudarji. Rudo, čipke in drugo blago so tihotapili okoliški podložniki: potepuhi, sezonski delavci, obubožani obrtniki in kmetje ter beračice, ženske brez premoženja. Melhiorca je bila ena izmed njih, njena zgodba pa nas opominja, da je v še tako nemogočih razmerah mogoče zbrati pogum za upor – in preživeti.

Mestni muzej Idrija

Muzej se nahaja na gradu Gewerkenegg, ki je bil v 16. stoletju zgrajen za rudniško upravo in skladiščenje živega srebra. Grajsko ječo je izkusila tudi Melhiorca, njeno tihotapstvo pa je navdihnilo vrsto muzejskih programov za otroke in odrasle. Zbirke o rudarski dediščini, razvoju mesta in idrijski čipki, po katerih vas popelje kar »Melhiorca« sama, so dostopne gluhim in naglušnim ter intelektualno in gibalno oviranim.