Lükarce

Prikaz pletenja krencev. Foto Samanta Gomboc, Mariborinfo

Pridelava in prodaja ptujskega lüka sta bili od začetka 19. do sredine 20. stoletja glavni vir preživetja kmečkih družin v Lükariji in izključno žensko delo.

Na podeželju je bilo za tradicionalni ročni način gospodarjenja značilno garanje. Družinski člani so delo predvsem zunaj doma opravljali skupaj, ženske pa se ne spominjajo, da bi se kakega opravila kdaj ne lotile samo zato, ker bi bilo opredeljeno kot moško ali ker ga ne bi zmogle. Običajno so morale seči po moškem delu takrat, ko je bil moški odsoten ali nesposoben za delo, a tudi ob navzočnosti moških so pogosto opravljale težka fizična dela. Čeprav so torej postorile bolj ali manj vse, je bila spolna delitev dela zelo ostra.

Ženska opravila so bila vezana na gospodinjstvo, dom z okolico, skrb za družino in živali ter drugo neplačano delo na kmetiji. Moška opravila so bila povezana z upravljanjem kmetijskih strojev, skupinskimi deli pri sosedski pomoči in tržno usmerjenimi, plačanimi skupinskimi deli. Ženske naj ne bi delale za zaslužek, a vedno in povsod so obstajale izjeme – v Lükariji vsaj od začetka 19. stoletja, ko naj bi se prav v Dornavi in okoliških vaseh pričelo tržno pridelovanje ptujskega lüka. To je bilo v domeni žensk in pomenilo glavni vir preživetja na malih in srednje velikih kmetijah. Ob dobri letini so z zaslužkom pokrili šolanje otrok, zato lükarske družine niso zaman pele: »Na lük smo ponosni, vsi lükari mi, če glih nam oči zasolzi«.

Čebula, sploh rdeča, je prava zakladnica zdravilnih snovi, zato je v ljudski medicini enako cenjena kot v kuhinji. Ta stara kultura je prišla v Evropo iz Azije, njena pridelava pa še danes zahteva veliko načrtovanja in ročnega dela, saj čebula iz semen dozori šele v treh letih, iz sadik v dveh, iz lükca (čebulčka) pa na srečo sodobnih vrtičkarjev še v istem.

»Na lük smo ponosni, vsi lükari mi, če glih nam oči zasolzi.«

V Dornavi so se dela začela zgodaj spomladi, ko je bilo treba na zorani njivi pripraviti grede. Lükarce so posadile lükec in ga plele vse do junija. Posejati so morale tudi rž in pripraviti slamo za pletenje krencev (vencev ali kit) čebule, ki pa je ohranila svežino samo, če so pridelek shranile in posušile pravočasno, ko je bila cima (nadzemni del čebule) še zelena. Ptujski lük je imel najvišjo ceno pozno v jeseni in čez zimo, ko so druge vrste čebule že začele kaliti. Venec je imel največkrat 12 povezanih lükov, ki naj bi predstavljali 12 mesecev v letu: če je kateri izmed lükov zgnil, je to pomenilo, da bo v mesecu, ki ga predstavlja, posebno slabo vreme. Spletanje krencev je danes skorajda izumrla obrt – kljub prizadevanjem za njeno ohranitev jo obvlada le še nekaj starejših žensk.

Ko je bil lük spleten, lükec in semena pa očiščena, so se lükarce podale na tržo. Svoj pridelek so prodajale od hiše do hiše in na tržnicah urbanih središč: v Mariboru, Celju, Radgoni, Murski Soboti, Dravogradu in Slovenski Bistrici. Številne so ga ponesle dlje, v mesta na Hrvaškem in Madžarskem ter v Avstriji. Poleg samostojnosti, pridobljene z zaslužkom, in prigodami s teh dolgih poti, je lükarce krepilo dejstvo, da so pri prodaji sodelovale z drugimi ženskami zunaj družine, pri gojenju pa znotraj nje. Spolna delitev dela jih ni izolirala, ker so se prav po njeni zaslugi lahko družile, sklepale tovarištva in se ščitile. To jim je omogočilo upiranje moškim v času, ko je bila podrejenost žensk predvsem zaradi močnega vpliva cerkve nekaj samoumevnega.

V desetletjih po drugi svetovni vojni je pridelava lüka močno upadla. Kmečke družine so se raje usmerile v pridelavo kultur, ki so dopuščale strojno obdelavo. Tako je leta 2019 ptujski lük pridelovalo le še pet kmetij. Najbolj znana slovenska avtohtona sorta čebule in prva geografsko zaščitena vrtnina v Sloveniji jih postavlja pred številne izzive. Med največje spada nekonkurenčnost na globalnem trgu, saj je strojno pridelana in s sredstvi za obstojnost obdelana čebula neprimerno cenejša. Poleg tega ne smejo uporabljati mineralnih gnojil, če želijo ohraniti geografsko oznako, zato je pridelek tudi do štirikrat nižji. A kmetje vrednosti lüka ne merijo le z denarjem: ne jabolko, pravijo, »ena čebula na dan odžene zdravnika stran«.

Čüšekova domačija

Dornava, najstarejša in največja vas na Ptujskem polju, leži v Lükariji, ki je dobila ime po avtohtoni sorti rdeče čebule ptujski lük. Društvo Lükari predzadnjo nedeljo v avgustu prireja Lükarski praznik, s katerim obuja spomin na življenje družin, ki so se preživljale s to cenjeno vrtnino. Na Čüšekovi domačiji po dogovoru ponujajo film o lükarstvu, prikaz pletenja vencev čebule in lükarsko kosilo. Notranjost domačije ni dostopna gibalno oviranim, zunanji del je prilagojen. V bližini se nahajata baročni dvorec Dornava in naravni rezervat Ribniki Podvinci.