Ljuba Prenner

Dr. Ljuba Prenner s prijateljicami na ulici v Slovenj Gradcu leta 1938 – v času, ko je pisal svojo največjo uspešnico. Zapuščina dr. Ljube Prenner, hrani Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja

Rojen leta 1906 na Fari pri Prevaljah, umrl leta 1977 v Ljubljani. Odvetnik, pisatelj, aktivist.

Amalija Marija Prenner se je že v mladosti preimenoval v Ljubo in se doživljal kot moškega. Njegovo življenje je bilo težko in zaznamovano s tranzicijami med spoli, kraji, ideologijami in poklici. Čeprav je imel jasne ambicije, se je zaradi pomanjkanja denarja in razpršenih zanimanj dolgo šolal; končno se je leta 1930 vpisal na študij prava v Ljubljani, ki ga je z doktoratom zaključil leta 1941. Med študijem je napisal več proznih in dramskih besedil, od katerih je bila najbolje sprejeta povest Neznani storilec (1939) – prva slovenska kriminalka, ki jo je za stavo napisal v pičlih treh mesecih.

Vse življenje si je želel pisateljskega uspeha in četudi je doživel uprizoritve svojih dram na odrih slovenskih gledališč in bil priča popularnosti svoje kriminalke, se mu je zdelo, da bi moral iz sebe na tem področju iztisniti več. A če mu že ni uspelo scela izživeti pisateljskega poslanstva, se je vsaj na začetku kariere lahko uveljavil kot pravnik. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto ter izdajal lažne vloge za odpust zapornic in zapornikov iz italijanskih taborišč. Njegova ilegalna dejavnost je bila razkrita in le po spletu okoliščin se je izognil zaporni ali morda celo hujši kazni.

Kot »demokrat po mišljenju in socialist v praksi« je imel težave tudi s povojno komunistično oblastjo, ki idealom demokratičnosti ni bila zavezana tako močno kot on. Zagovarjal je možnost večstrankarskega političnega sistema in opozicije, predvsem pa neodvisno sodstvo. Prav temu se je takoj po vojni tudi najbolj posvetil in kot odvetnik zagovarjal obtožence na montiranih procesih. Kmalu se je tudi sam znašel v nemilosti. Najprej so ga leta 1947 izključili iz Društva slovenskih književnikov, saj naj bi med vojno kršil kulturni molk – zapoved Osvobodilne fronte, da slovenski kulturniki in kulturnice ne smejo delovati pod okupatorjevo oblastjo. Zaman je skušal dokazati, da je svojo komedijo Veliki mož v ljubljansko Narodno gledališče poslal še pred zapovedanim molkom in italijansko okupacijo leta 1941. Leta 1947 je za sedem let izgubil advokaturo in bil do leta 1954 izbrisan iz javnega življenja, k čemur je sodila zanj še posebej boleča prepoved objavljanja. Več kot dve leti je preživel v zaporih, zaradi prepovedi opravljanja odvetniškega poklica pa se je preživljal kot tajnik v odvetniških pisarnah.

Dr. Ljuba Prenner je bil po lastnih besedah »demokrat po mišljenju in socialist v praksi«.

Ljuba Prenner se je identificiral kot moški: tako po načinu izražanja in uporabi moškega slovničnega spola kot tudi po slogu oblačenja in nastopanja. Žensko slovnično obliko je uporabljal le, kadar je govoril z mamo in na sodišču. Za prijatelje in prijateljice je bil izključno moški. Tovrstna javna opredelitev je terjala izjemen pogum, ponos in prepričanje, da se vsakdo lahko javno izrazi tako, kot se intimno občuti. Zato je še toliko bolj boleča ironija usode, ki je hotela, da je zbolel za rakom na dojki, zaradi katerega je leta 1977 tudi umrl.

V tem, da je spominska soba Ljube Prenner v gostilni, lahko razberemo tudi simbolni pomen. Gostilne so z vzponom meščanstva postale osrednji javni prostori – a le za moške. Da so ženske lahko vstopile v kavarne, beznice, menze in restavracije, je moralo miniti veliko časa in dolga leta je bila vsaka ženska, ki je prestopila katerega od prepovedanih pragov, stigmatizirana ali celo ogrožena. Spolno nebinarni Ljuba Prenner je enega od svojih domov našel prav v gostilni: to je bil zanj varen kraj. Tovrstni prostori so še danes izjemnega pomena – kot gradniki manjšinskih skupnosti ter kot pristani za raznotere identitete in prepričanja.

Gostilna Bučinek

Spominska soba dr. Ljube Prenner je v gostilni, ki je 17 let pred smrtjo postala njegov drugi dom. Tam se je namreč zbližal z ovdovelo gostilničarko Marijo Mrzel Krenker ali po domače Mimiko. Bila je nečakinja Štefke Vrhnjak, učiteljice in Ljubine partnerke, ki je umrla leta 1960, kar je Ljubo močno zaznamovalo. Spominsko sobo so v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim muzejem uredili ob 100. obletnici njegovega rojstva. Ogled z vodstvom ali brez njega je možen ob predhodni najavi, soba je dostopna gibalno oviranim.