Josipina Urbančič Turnograjska

Josipina Urbančič na oljnem portretu Josefa Hofholzerja (detajl), 1851. Hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Rojena leta 1833 na gradu Turn pri Preddvoru, umrla leta 1854 v Gradcu. Prva slovenska pisateljica, pesnica, pravljičarka in skladateljica.

Sredi 19. stoletja so se na Slovenskem kazali prvi obrisi kulturnega boja za rabo slovenskega jezika v pretežno nemško govoreči deželi. Z vse večjim navdušenjem nad slovansko idejo ter lepoto in pomenom maternega jezika je bilo povezano tudi oblikovanje slovenske narodne identitete. Josipina Urbančič jo je spoznavala ob slovenskem učitelju, duhovniku, pisatelju in politiku Lovru Pintarju, ki je njo in njena mlajša brata poučeval na domu na gradu Turn, kjer je skrb za posestvo in vzgojo otrok po prezgodnji smrti moža prevzela mati Jožefina.

Josipina Urbančič ali Josipinka, kot so jo klicali domači in prijatelji, je bila za deklico svoje dobe izjemno izobražena tudi na področjih, namenjenih dečkom. Medtem ko so dekleta povečini učili ročnih del in umetnosti (glasbe, slikanja), so Josipino izobrazili tudi v matematiki, zemljepisu in zgodovini. Kot ena redkih plemkinj je govorila in pisala v maternem jeziku, ne v nemščini. Že prve kratke zgodbe, ki jih je napisala pri sedemnajstih, so bile v slovenščini, saj si je želela, da bi se po njenem zgledu opogumile tudi druge izobraženke.

Zavedala se je, da ženskam utira pot na tradicionalno moška področja in orala več ledin. Njene literarne novosti so močno zaznamovale slovenski kulturni prostor sredine 19. stoletja ter vplivale tudi na poznejše književnike in književnice. Cenili so jo tako v slovenskih kakor tudi v ruskih, slovaških in bolgarskih kulturnih krogih. Med 18. in 20. letom starosti je bila izjemno plodovita: napisala je 38 kratkih zgodb, pri čemer je v Nedolžnosti in sili (1851) ter nekaterih drugih delih pomembno vlogo namenila glavnemu ženskemu liku, kar je bil edinstven primer v tedanji slovenski književnosti. Objavljala je v cenjenih literarnih revijah in se podpisovala s psevdonimom Turnograjska (z gradu Turn).

Turnograjska je bila prva ženska na Slovenskem, ki se je v času družbene prevlade moških prebila v javni prostor.

Ženski literarni liki Josipine Turnograjske so junaški: v odločilnih trenutkih prevzamejo odgovornost, moškim likom pa so enakovredni ali od njih celo močnejši. Zanimivo je, da se za razliko od evropskih sodobnic, denimo Jane Austen, v svoji prozi ni posvečala poroki in njenim posledicam za umetniško ustvarjanje žensk. Svojo prozo in poezijo je pisala za širši krog izobraženega bralstva, da bi pokazala, da tudi ženske zmorejo literarno ustvarjati. Ob tem je kot nadarjena pianistka zložila tudi nekaj klavirskih skladb. Bila je prva ženska – po starosti komaj dekle – na Slovenskem, ki se je v času gospodarske, politične in kulturne prevlade moških prebila v javni prostor, za kar je potrebovala neizmeren pogum in modrost.

Bila je tudi prva slovenska pravljičarka. Njena pravljica Rožmanova Lenčica (1853) o dekletu, ki je namesto očeta šlo v boj, oblečeno v viteza, je prva pravljica v slovenščini na temo deklice vojakinje. Po mednarodnem pravljičarskem indeksu se motiv Rožmanove Lenčice uvršča v skupino motivov spremembe spola oziroma preoblečenih, junaških, vojaških žensk in deklic. Zaradi hrabrosti Lenčice, ki se »u vseh rečeh meri z najpervimi junaki«, pravljica danes vzbuja veliko zanimanje. Po skoraj 170 letih od prve objave je bila znova izdana leta 2020.

Josipina Turnograjska še ni imela 21 let, ko je umrla za posledicami poroda. Za njo je dolga leta žaloval njen mož, pesnik Lovro Toman, s katerim si je v treh letih izmenjala več kot 1100 ljubezenskih pisem, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Pisma pričajo o življenju tistega časa, njenem geniju, njeni ljubezni do narave in slovenskega jezika ter njeni želji po umetniškem preboju Slovenk.

V 20. stoletju je njeno pionirsko delo utonilo v pozabo. Danes ponovno zbuja pozornost strokovne in širše javnosti po zaslugi predane raziskovalke dddr. Mire Delavec Touhami, ki je poleg številnih znanstvenih monografij in člankov napisala tudi roman Šepet rdeče zofe (2011). V njem črpa iz več deset tisoč strani ljubezenskih pisem bistrega in prerano umrlega dekleta, ki je bilo daleč pred svojim časom.

Grad Turn

V gradu rodbine Urbančič sta danes dom starejših občanov in Spominska soba Josipine Turnograjske. Oba sta zaradi prenove do aprila 2022 zaprta. Pred prenovo je bil možen voden ogled spominske sobe s faksimili del in pisem Josipine Turnograjske, ki je vključeval še oris njene življenjske poti ter ogled kratkega filma, grajske kapele, kipa na pročelju in vrta z repliko njenega nagrobnega spomenika. Za aktualne informacije se obrnite na Zavod za turizem Preddvor.