Ivana Kobilca

Ivana Kobilca pri slikanju, okrog leta 1915. Hrani Narodna galerija, Ljubljana

Rojena leta 1861 v Ljubljani, kjer je leta 1926 tudi umrla. Velja za najpomembnejšo slovensko slikarko.

Ivana Kobilca je bila prva slovenska slikarka, ki se je preživljala s svojim umetniškim delom. Že od najzgodnejših let si je želela presegati meje: tako v družbenem smislu, ker ni želela pristati na vlogo ženske, kakršno so v njenem času od nje pričakovali, kakor tudi v umetniškem smislu, ker je želela postati prava slikarka, umetnica, ne pa ljubiteljska aranžerka. Da je lahko dosegla oboje, je morala zapustiti Ljubljano in se preseliti v evropske metropole: na Dunaj, v München, Pariz in Berlin.

V dobi, ko se je Ivana Kobilca odločila za slikarstvo, v celi Evropi ni bilo niti ene likovne akademije, ki bi sprejemala študentke – na voljo so imele le manj ugledne ženske akademije. Glavni razlog za to je bil moralnega značaja: osnova slikarstva je anatomija, za poznavanje anatomije pa je treba opazovati golo telo. Misel na to, da bi bilo ženskam dovoljeno kaj takega, se je moškim varuhom morale zdela nedopustna, kakor tudi možnost, da bi ženske in moški skupaj preživljali dolge študijske ure v ateljejih. Ivani Kobilci in njenim sodobnicam tako ni preostalo drugega, kot da so se izobraževale pri različnih slikarskih mojstrih, čeprav je bila za prodor na umetniški trg tistega časa poleg praktičnega znanja nujna tudi formalna izobrazba.

Ker kanon ostaja skoraj povsem moški, so vrata umetnicam njene dobe zaprta še danes. V celotni stalni zbirki Narodne galerije so poleg slik Ivane Kobilce na ogled dela le še štirih slikark. Skorajšnji sodobnici Ivane Kobilce, Henrika Šantel (1874–1940) in Roza Klein Sternen (1867–1956) sta se tudi sami šolali na ženski akademiji v Münchnu, mlajša Elda Piščanec (1897–1967) pa se je vsaj delno že lahko izobraževala v Ljubljani (pri Rihardu Jakopiču) in pozneje še na akademijah v Zagrebu in Firencah. Povsem drugačna je življenjska zgodba Élisabeth Vigée Le Brun (1755–1842), ene najznamenitejših evropskih slikark 18. stoletja, ki je s svojim delom poskrbela za številne škandale. Med njimi je največ prahu dvignil Avtoportret s hčerko Julie (1786), na katerem se slikarka smehlja tako, da razkriva zobe, kar je v tistem času veljalo za nedopustno in vulgarno.

Ivana Kobilca si je že od najzgodnejših let prizadevala presegati družbene in umetniške meje.

Skoraj natanko sto let po tem, ko je Élisabeth Vigée Le Brun ubežala giljotini v Parizu, se je vanj za dve leti (1891–1893) preselila Ivana Kobilca. Tedanja umetniška prestolnica Evrope ni zaznamovala le njene umetnosti, ampak tudi njeno življenje: večino časa je bivala v komuni s tremi slikarkami (Mario Slavono, Roso Pfäffinger in Käthe Kollwitz) ter slikarjem in trgovcem z umetninami Willyjem Gretorjem. Ta je bil izurjen v manipulaciji z mladimi ženskami, kar je imelo za nekatere sostanovalke usodne posledice; kar dve od štirih sostanovalk sta z njim zanosili, Roso Pfäffinger pa je ta, zanjo usodna ljubezen stala tudi večjega dela premoženja in duševnega zdravja. Ivani Kobilci je kljub divjemu življenju v Parizu uspel redek dosežek: postala je pridružena članica francoskega nacionalnega društva lepih umetnosti in razstavljala v Salonu, na najpomembnejši letni razstavi tistega obdobja.

Ivana Kobilca ni bila konvencionalna meščanka, kakor bi si kdo lahko ustvaril napačen vtis na podlagi površnega ogleda njenih slik, pač pa polnokrvna ženska, ki je znala uživati življenje, bila za svojo umetnost pripravljena tvegati ter se ni pretirano ozirala na družbene norme in navade. O tem priča tudi anekdota, po kateri je cesar Franc Jožef po razstavi v Budimpešti za tamkajšnjo zbirko želel odkupiti njen avtoportret (1894–1895), a je željo brez strahu odbila in namesto tega ponudila drugo sliko, Dekle v naslonjaču (1891–1892). Ta slika je pred nekaj leti svoje mesto našla v Narodni galeriji in predstavlja vrhunec ženskih portretov Ivane Kobilce. S platna v gledalko ali gledalca z živahnimi, pametnimi očmi zre ženska, ki ji na obrazu in v drži piše, da v sebi nosi mnogo več, kot je pripravljena razkriti. V tem je le eno od mojstrstev slikarstva Ivane Kobilce: v zadržanih izrazih in odmerjenih potezah, ki skrivajo več, kot povedo.

Narodna galerija

Stalna zbirka Narodne galerije vključuje več slikarskih del Ivane Kobilce. Obiskovalke in obiskovalci galerije so za svoje najljubše umetniško delo izglasovali prav njeno sliko Poletje (1889–1890). Narodna galerija je dostopna ljudem z različnimi oviranostmi.