Gusti Jirku Stridsberg

Gusti Jirku Stridsberg (detajl). Last družine Voge, vzeto iz knjige The Six Lives of Gusti Stridsberg (2020)

Rojena leta 1902 v Ukrajini kot Augustina Franziska Mayer, umrla leta 1978 na Švedskem. Pisateljica, prevajalka, novinarka, vojna dopisnica in domnevna tajna agentka.

Malo življenj tako prepričljivo pripoveduje o nemirnem 20. stoletju kot usoda Gusti Jirku Stridsberg. Rodila se je na obrobju avstro-ogrske monarhije, mladost pa je kot hči premožne bankirske družine preživela na Dunaju. Prva svetovna vojna je povsem spremenila svet, kakršnega je poznala: mondeno življenje na Dunaju je zamenjala za životarjenje v Postojni, kjer je želela pomagati avstrijskim vojakom, ki so se borili na bližnji fronti. A to ni bil njen najdaljši postanek na slovenskem ozemlju. Ko je njena družina po vojni izgubila večino premoženja, se je bila primorana preseliti na družinsko posest v bližini Slovenj Gradca, ki se je s povojno ureditvijo Evrope znašel v drugi državi, v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Gusti Jirku je tako več kot desetletje preživela na gradu Hartenštajn (tudi Hartenstein), ki je bil uničen v drugi svetovni vojni. Pri upravljanju posesti se je le malo več kot dvajsetletna morala znajti sama, saj je njen tedanji mož Bernhard Jirku še študiral. Naučila se je slovensko, jezika pa ni uporabljala le pri vsakdanjih opravilih, temveč se je lotila tudi zahtevnejših nalog. Med drugim je v nemščino prevedla več del Ivana Cankarja, ki je bil zanjo »religiozno in socialno razodetje« in je vplival tudi na njen svetovni nazor. Če je na začetku dvajsetih let še živela gosposko življenje, polno gostij, plesov in dragih oblek, jo je proti koncu desetletja represivni sistem Kraljevine Jugoslavije vse bolj utesnjeval. V tem času je bil vsakdo, ki si je drznil nasprotovati avtokratskemu vodenju monarhije, razglašen za komunista in deležen najstrožjih kazni. Gusti Jirku je več okoliškim znancem, ki so bili zaprti samo zaradi posedovanja napačnih knjig, pomagala priti iz zapora, sama pa je bila zaradi svojega premoženja in z njim povezanega ugleda varna, četudi je imela na knjižnih policah Marxa in Engelsa. Ali kakor ji je dejal policist: »Za bogate ni zakonov.«

Avtobiografija Gusti Jirku Stridsberg dokazuje, da je bila identiteta – razredna, nacionalna in družbena – od nekdaj fluidna in da se usode ljudi upirajo vsakršnemu zamejevanju.

V tridesetih letih se je podala na nevarno pot v Moskvo, od koder je poročala za dunajske časopise, delala kot radijska novinarka in agente Komunistične internacionale učila angleščine. Zbližala se je s številnimi svetovljankami in intelektualci, ki so se kakor ona zaradi mešanice idealizma in avanturizma znašli v Moskvi. Po vrnitvi na Dunaj je jugoslovanskim komunistom, ki so se v Avstrijo in ilegalo zatekli pred represijo Kraljevine Jugoslavije, pomagala organizirati podtalno mrežo. Zaradi vse nevarnejših razmer ob naraščajočem avstrofašizmu, pa tudi zaradi ljubezni do jugoslovanskega komunista se je vrnila v Moskvo. Ozračje v mestu je bilo ob njeni vrnitvi zaradi Stalinovih čistk bistveno bolj napeto in kmalu je spoznala, da bo morala, če želi preživeti, zapustiti Sovjetsko zvezo. To ji je za las uspelo s slabo ponarejenim potnim listom, zaradi katerega se je na poti skozi Nemčijo znašla v gestapovskem zaporu. Iz njega se je rešila zgolj po spletu srečnih naključij.

A vera v boljši svet je ni zapustila in pridružila se je tisočem, ki so se podali v boj proti španskemu fašizmu. V španski državljanski vojni je delala kot republikanska dopisnica s fronte, bolničarka in domnevno tudi tajna agentka. Leta 1939, ko skoraj nikjer v Evropi ni bilo več varno, je emigrirala na Švedsko, kjer se je med drugo svetovno vojno poročila s španskim veteranom Hugom Stridsbergom, da bi pridobila državljanstvo in si tako olajšala življenje. Že takrat se je morala na Švedskem zagovarjati zaradi svojega domnevnega delovanja v sovjetski obveščevalni službi, sloves tajne agentke pa jo je spremljal tudi po smrti. Njena vloga v tajnih službah je še danes nejasna.

Gusti Jirku Stridsberg je tekoče govorila več jezikov, zlahka se je prilagajala različnim družbam in se znašla v najnevarnejših razmerah. O njeni literarni nadarjenosti priča njena avtobiografija Mojih pet življenj (1961), ki je tudi izjemna popotnica za razumevanje zgodovine 20. stoletja, saj dokazuje, da je bila identiteta – razredna, nacionalna in družbena – od nekdaj fluidna in da se usode ljudi upirajo vsakršnemu zamejevanju.

Muzej Velenje

Velenjski grad velja za enega najlepše ohranjenih slovenskih gradov. Danes je v njem Muzej Velenje, v katerem si je mogoče ogledati zgodovino tako socialističnega kot srednjeveškega Velenja. Čeprav fizični spomin nanjo ni ohranjen, je Gusti Jirku Stridsberg v teh krajih spoznala obe izročili; po nekaterih virih je na Velenjskem gradu tudi začasno bivala. Muzejske zbirke so prilagojene slepim in slabovidnim, ob predhodni najavi so dostopne tudi gibalno oviranim.