Delavke v železarstvu

Žebljarstvo spada v težko industrijo, železarstvo, zato ga običajno ne povezujemo z ženskami. Ker tudi zgodovinski spisi o žebljarjih govorijo v moškem spolu, bi lahko sklepali, da so bili izvajalci del izključno moški. Na napačno presojo nas opozori Žebljarska pesem Otona Župančiča, ki je leta 1920 po obisku kovačnice v Kamni Gorici pri Kropi zapisal, da so žeblje ročno kovali »vsi, fantje, možjé in dekleta in žene«. Še več: na fotografiji iz istega leta, ki prikazuje oddelek kroparske tovarne, ob strojih vidimo same ženske. Med njimi je en sam moški v obleki in kravati – bržkone delovodja.

V Kropi in Železnikih so se preživljali s fužinarstvom in žebljarstvom vsaj od 14. stoletja do industrijske revolucije, ko je ročno izdelovanje žebljev nadomestila strojna izdelava. Do propada tamkajšnjega železarstva ob koncu 19. stoletja sta privedla prav vztrajanje pri ročni izdelavi in oddaljenost od železnice. Ko so plavži dokončno ugasnili, se je odvečna delovna sila preselila v Jesenice, kjer je Kranjska industrijska družba (predhodnica Železarne Jesenice) od samega začetka zaposlovala tudi ženske. V najstarejšem obratu, žebljarni, je sprva delalo šest pokarc ali zavijalk žičnikov, pozneje so se jim pridružile nove. Čeprav je bilo plačilo nizko, delo pa garaško – vsak dan so ročno spakirale in na vagone zložile 25 ton žebljev –, so z rednim dohodkom pridobile socialno varnost, ekonomsko neodvisnost, samozavest in nov socializacijski prostor. Številne med njimi so v železarni začele delati po dopolnjenem osemnajstem letu starosti, nekatere že pri štirinajstih. Najmlajše so zaposlovali kot laufarce ali tekačice, ki so prenašale pošiljke v tako velikih torbah, da so jih delavci zbadali: »Torba, kam pa greš s punco?«

V obdobju med obema vojnama so med delavkami prevladovale samske ženske, vdove in samohranilke, saj je vse do konca druge svetovne vojne veljalo, da poročena ženska ne spada v tovarno, ampak za štedilnik. Delavke železarne so zaslužile le za najosnovnejša živila; do slanine in sladkorja so komaj prišle, kava in začimbe pa so bile nedosegljive. Med véliko gospodarsko krizo so se razmere še poslabšale. Kranjsko industrijsko družbo je kriza prizadela do te mere, da so morali 15. marca 1932 ustaviti obrate in odpustiti vseh 2.186 delavcev in delavk. Sledili so protesti in stavka, v kateri je odločilno vlogo odigrala Zveza delavskih žena in deklet, ki se je zavzemala za izobraževanje delavk in žena delavcev, žensko enakopravnost v javnem in zasebnem življenju ter izboljšanje socialnega položaja delavstva. Njene članice so marca 1932 dvanajst dni stražile tovarno od štirih zjutraj do desetih zvečer, v snegu, dežju in mrazu, ter tako preprečevale odvoz izdelkov in prihod stavkokazov. Pod tem pritiskom je vodstvo železarne privolilo v pogajanja in ponovno obratovanje. 

»Torba, kam pa greš s punco?«

Med drugo svetovno vojno je železarna delala za nemško oborožitveno industrijo. Ker je primanjkovalo za delo sposobnih domačinov, so nemške oblasti privedle prisilne delavce. Leta 1944 jim je sledilo 143 prisilnih delavk, povečini samskih deklet iz Ukrajine in Rusije. Zaradi njih, zlasti pa zaradi zaposlovanja domačink, je delež delavk narasel na 13 odstotkov. Po osvoboditvi so jugoslovanske oblasti spodbujale zaposlovanje žensk, ki so se odzvale tako množično, da je njihov delež v sedemdesetih letih 20. stoletja znašal že petino vseh zaposlenih. Delale so v vseh obratih, a povečini na slabše plačanih delovnih mestih: opravljale so pisarniška dela ter skrbele za analize, kontrolo materiala, vzdrževanje naprav, komunikacijo in prehrano.

Večina delavk jeseniške železarne je danes upokojenih. Prejemajo nizke pokojnine in poudarjajo, da bi si za svoje težko delo v železarni zaslužile več. Njihovim spominom na železarno se je leta 2015 z razstavo Delavke železarne poklonil Gornjesavski muzej Jesenice. Razstava in katalog, ki je ostal za njo, pričata, da »splošnemu« moškemu slovničnemu spolu ne gre vedno zaupati, saj lahko prikrije prisotnost delavk v panogah, ki jih povezujemo z moško delovno silo.