Branka Jurca

Branka Jurca (detajl). Zapuščina Branke Jurca, hrani Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

Rojena leta 1914 v Koprivi, umrla 6. marca 1999 v Ljubljani. Avtorica legendarnih knjig za otroke in mladino, urednica Cicibana in do nedavno prezrta pisateljica del za odrasle.

Branka Jurca je bila plodovita pisateljica, publicistka in mladinska pripovednica. Živela in delala je v Mariboru in Ljubljani, a se je vse življenje vračala v rojstno vas. Uradno se je rodila 24. maja 1914, vendar je njena mama trdila, da je bila zares rojena mesec dni prej, 27. aprila. Pomoto je pripisovala koprivškemu župniku, ki naj bi v rojstno knjigo zapisal napačen datum. Branka Jurca je bila hudomušne in vesele narave, zato se je iz te prigode pogosto šalila. Še na stara leta, ko se je privajala življenju s srčnim spodbujevalnikom, je pravila, da se je dvakrat rodila in da bo dvakrat umrla, njeno srce pa bo še naprej delalo tik-tak, tik-tak.

Po letu 1938 je začela objavljati v literarnih revijah, v njeni najzgodnejši kratki prozi pa prevladuje socialna motivika. Črpala je iz krivic, ki so se ljudem godile v domačem okolju: revščine, družbene neenakosti in teptanja ženskega dostojanstva. Branka Jurca velja za prvo socialnorealistično pisateljico s področja nekdanje Jugoslavije, prav zaradi njene občutljivosti za stiske navadnih ljudi pa jo danes umeščajo med najboljše predstavnike te literarne smeri.

Leta 1941 se je po nemški okupaciji Maribora preselila v Ljubljano. Tam se je pridružila odporniškemu gibanju, toda okupator jo je kmalu po začetku vojne odvedel v italijansko taborišče Gonars in pozneje v nemški Ravensbrück. Takoj po vojni je izdala roman Pod bičem (1945) o strahotnih razmerah v taboriščih, o katerih je v vsakdanjem življenju molčala. Namesto nje so spregovorile druge taboriščnice. Iz njihovih pričevanj vemo, da je Branka Jurca tudi v najtežjih trenutkih znala ohraniti dobro razpoloženje in opogumljati sotrpinke. Po pomanjkanju, ki ga je kot otrok utrpela med prvo svetovno vojno, in po neizrekljivi taboriščni izkušnji se ni zaman ponašala s svojo trdoživostjo – opisovala jo je s starim pregovorom »Kopriva nikoli ne pozebe«.

Po vojni se je njeno književno ustvarjanje razplamtelo. Svoje razprave, kratko prozo, pripovedke in pravljice je redno objavljala v revijalnem tisku. Ker to ni zadostovalo za preživetje, je vseskozi tudi poučevala. Leta 1958 je izdala Stekleni grad, zbirko novel o socialno ogroženih ženskah, psihološkem konfliktu med spoloma in moralnih dilemah. Kljub številnim objavam je do kritiškega in literarnozgodovinskega priznanja njenih del za odrasle moralo miniti pol stoletja. Ta opus je strokovno ovrednotila šele Jožica Čeh Steger v izboru kratke proze Pot v svobodo (2014), ki je na voljo tudi v braillovi pisavi.

Branka Jurca je svojo trdoživost opisovala s starim pregovorom »Kopriva nikoli ne pozebe«.

Po prezrtem Steklenem gradu se je Branka Jurca povsem posvetila pisanju in urednikovanju za otroke in mladino. Generacije otrok in mladostnikov so z navdušenjem prebirale – in prebirajo – njene zgodbe (1:0 za zajce), pravljice (Ko Nina spi, Modra kapica in začarani volk) in romane. Roman Ko zorijo jagode o odraščajočem dekletu v vrtincu pubertetniških težav danes velja za klasiko mladinske književnosti. Po njem so leta 1978 posneli priljubljen mladinski film. Branka Jurca je napisala 35 mladinskih povesti, romanov, črtic, pravljic in slikanic za najmlajše. Nekatera dela so doživela več kot trideset ponatisov, številna so bila prevedena v češčino, slovaščino, ruščino, madžarščino, nemščino in jezike nekdanje Jugoslavije. Navdih za otroška in mladinska dela je črpala iz spominov na svoje otroštvo in mladost v Koprivi (Rodiš se samo enkrat), a tudi iz spominov na učiteljska leta. Kot mati in pisateljica je v knjigah Bratec in sestrica, Uhač in njegova druščina ter Poredni zajček umetniško predelala dogodivščine svojih dveh otrok.

Branka Jurca kljub bogatemu opusu ni vstopila v nacionalni književni kanon, zato pa je na poseben način kanonizirana na Krasu, kjer se domačini ponašajo s svojo Branko. Spoštovanje ji izkazujejo s kulturnimi prireditvami in Potjo Branke Jurca, za katero si želijo, da bi nas popeljala v duhovno in kulturno bogatejšo prihodnost. Če se sprehodite po Brankini poti in dobro prisluhnete, lahko med kraškimi kamni in divjimi jagodami še vedno slišite pritajen tik-tak, tik-tak …

Rojstna hiša Branke Jurca

Ob stoletnici rojstva Branke Jurca so na njeni rojstni hiši v Koprivi, znani kot Tišlerjeva hiša, odkrili spominsko ploščo. Obeležje krasi tudi rojstno hišo njenega očeta na Brjah pri Koprivi, domačiji pa povezuje Pot Branke Jurca (1,5 km). Makadamska sprehajalna pot ni dostopna težje gibalno oviranim.