Berta Bojetu Boeta

Berta Bojetu (detajl). Foto Rudi Španzel, hrani Center za slovensko književnost

Rojena leta 1946 v Mariboru, umrla leta 1997 v Ljubljani. Igralka in ena najpomembnejših povojnih književnic.

Berta Bojetu Boeta je že v mladosti izrazila svojo naklonjenost poeziji, ko je na stene podhoda pri Slaviji zapisala prvi znani mariborski grafit. Z zelenim sprejem izpisani verz »Zeleno, ki te ljubim zeleno« Federica Garcíe Lorce se je vtisnil v zavest prebivalstva in postal tako pomembna urbana legenda, da ga je veliko pozneje, po prenovi dotrajanega prehoda leta 2013 na novo napisal sam župan.

Pesnica, pisateljica, filmska igralka (Ko zaprem oči, 1993) in predvsem gledališka igralka Berta Bojetu Boeta je delala v Lutkovnem gledališču Ljubljana in Koreodrami, avantgardnem gledališču, ki ga je tudi soustanovila. Prav Koreodrama je leta 1984 premierno uprizorila njeno poetično dramo Pogovori v hiši Karlstein. Leta 1986 je na Borštnikovem srečanju, najpomembnejšem festivalu poklicnih gledališč v Sloveniji, ki od leta 1966 poteka v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, prejela posebno diplomo strokovne žirije za igro.

Njena zvedava in nemirna pesniška duša je segala po različnih umetniških zvrsteh, v vseh pa je raziskovala globlji, simbolni pomen vsakdanjika. Tudi kot knjižničarka Mariborske knjižnice, kjer je delala med letoma 1970 in 1971, je ohranjala stik z umetniško besedo in ostrila svojstveni poetični slog. Prav po njegovi zaslugi danes bolj kot njena igralska kariera odmeva njen neobsežni, a pionirski literarni opus.

Filio ni doma razkriva trpljenje, a tudi up in vztrajnost žensk, ujetih v patriarhalno družbo.

Že s prvo pesniško zbirko Žabon (1979) je vzbudila kritiško pozornost in smelo stopila v središče tedanje slovenske literarne scene. Za zbirko je značilen ženski lirski subjekt, ki neposredno erotično nagovarja moškega, kar je bilo v slovenski poeziji novost, zato je zbirka ob izidu dvignila marsikatero obrv in v književnih krogih povzročila pravi škandal. Danes Žabon velja za prelomno, kanonično delo.

Svoj izvirni, s simboli prepredeni postmodernistični jezik je še nadgradila v pesniški zbirki Besede iz hiše Karlstein (1988), v kateri ženska ljubezensko nagovarja drugo žensko. Leta 2017 je ob dvajseti obletnici njene prezgodnje smrti Lutkovno gledališče Maribor po tej zbirki uprizorilo lutkovno predstavo. V gledališkem listu so zapisali: »V poeziji in celotni poetiki Berte Bojetu besede odzvanjajo v simbole, ki gradijo svet, v katerem je vsak slehernik zaznamovan in nemočen pred svojo usodo ter višjo instanco, ki upravlja z njegovo bolečino in milino. Z Erosom in Tanatosom. Z ljubeznijo in smrtjo.«

Ljubezen in smrt se prepletata tudi v njenih proznih delih, med katerimi izstopata antiutopični prvenec Filio ni doma (1990) in njegovo nadaljevanje Ptičja hiša (1995), ki ju stroka uvršča v sam vrh slovenske pripovedne proze zadnjega desetletja 20. stoletja. V romanu Filio ni doma, za katerega so značilni ritmizirani slog, razkrojena fabula in menjave pripovedne perspektive, je ženska zreducirana na maternico ali stroj za rojevanje. Ta feministična distopija – podobno kot svetovno znana Deklina zgodba Margaret Atwood – razkriva bolečino in trpljenje, a tudi up in vztrajnost žensk, ujetih v patriarhalno družbo, obenem pa načenja zahtevno vprašanje njihove sokrivde za status quo.

Njeno najobsežnejše prozno delo Ptičja hiša nadaljuje poetično, a brutalno zgodbo o ženskah, moških in njihovi ujetosti v krogotok nasilja. Pisateljica je zanj leta 1996 prejela kresnika, nagrado za najboljši roman, ki je bila s tem prvič v zgodovini podeljena ženski. Ptičja hiša je postala predmet številnih literarnozgodovinskih razprav in študij, med njimi študije o povojni vzhodnoevropski književnosti, ki jo je objavila ugledna univerza Columbia iz New Yorka. Posthumno sta izšli še dve deli Berte Bojetu Boeta: Rozalija (2016), še neuprizorjeno besedilo, ki je nastalo kot scenarij za televizijsko igro, ter Zbrane pesmi (2017), ki vsebujejo tudi prvič objavljena obsežna cikla Uri in Druge pesmi.

Podhod pri Slaviji

Sprehod po središču Maribora in poteh, povezanih z življenjem in delom Berte Bojetu Boeta, obsega dober kilometer. Vodi od podhoda pri Slaviji (pod Titovo cesto) do Slovenskega narodnega gledališča Maribor (Slovenska ulica 27) in Mariborske knjižnice (Rotovški trg 9) ter se zaključi pri Lutkovnem gledališču Maribor (Vojašniški trg 2a), ki se nahaja v prelepem minoritskem samostanu v starem mestnem jedru. Z izjemo podhoda je pot dostopna gibalno oviranim.