Arhitektke in oblikovalke

Gizela Šuklje, detajl načrta Kopališča mesta Metlike. Zapuščina Gizele Šuklje, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

Status žensk in moških v arhitekturi in oblikovanju se še vedno razlikuje, saj so se spolni stereotipi na teh področjih v zadnjem stoletju komaj zrahljali.

Arhitektura spada med številna področja dela, v katera ženske zelo dolgo niso bile pripuščene. Tudi ko so se končno smele izobraziti (prva arhitektka je v Ljubljani diplomirala leta 1932), to še zdaleč ni pomenilo, da imajo enak dostop do poklica in upravljanja z javnim prostorom.

Arhitektke so tradicionalno potiskali v zasebno sfero; v opremljanje kuhinj in urejanje vrtov. Skušali so jih odvračati od gradbišč, ki spreminjajo podobe mesta, in jih prepričevali, da njihovo delo prej sodi v biroje, kjer so bile (in so še vedno) pridne asistentke bolj ali manj zvezdniških arhitektov, ki oblikujejo javni prostor.

Arhitektke so se pogosto izgubljale tudi v zakonskih zvezah. Ko se je arhitektka Denise Scott Brown poročila s kolegom arhitektom, je začela opažati, kako se je pred »njenimi očmi spreminjal v arhitekturnega guruja«: idejne zasnove, na katerih sta delala skupaj, so bile pripisane njemu, pozornost za skupno delo je dobival on, celo izrecno njene projekte so pripisali njemu. In ko se je ob to obregnila, je postala težavna. Znano je, da so bili arhitekturni in oblikovalski pari pogosti, vendar pa je bila genialnost skoraj vedno pripisana možem, medtem ko so bile ženske obravnavane kot dodatek. Moški so bili ustvarjalci, ženske pa so jim pripadale kot soproge, asistentke, sledilke ali brezimne sodelavke. Pogosto je tako še danes.

Gizela Šuklje in Dušana Šantel Kanoni sta bili eni prvih arhitektk na Slovenskem.

Ko je bila Gizela Šuklje (1909–1994) stara 24 let, se je izobraževala v Parizu. Njene takratne sanje še danes zvenijo utopično: »Prav rada bi prišla v žensko družbo in moj stari sen je, stvoriti družbo dveh ali treh arhitektkinj z določenim programom in jasno smerjo in otvoriti lastni atelje, pa naj bi to bilo v Parizu ali kje drugje.« Lastnega ateljeja nikoli ni imela, ostajala je zvesta asistentka Jožeta Plečnika in z njim soustvarjala številne projekte: od Žal do obnove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Študij je v njej zbudil razmisleke o arhitekturi, ki so jo zaposlovali vse življenje, a jo je tudi izčrpal: kot ženska za svoje delo v biroju Augusta Perreta ni bila plačana, zato je morala delati tudi kot varuška. Eden njenih največjih samostojnih projektov – in eden pomembnejših urbanističnih projektov, ki bi ga lahko v Sloveniji pripisali ženski – je ostal nerealiziran. Od njene urbanistične zasnove Metlike je bila namreč izpeljana le ureditev mestnega parka.

Gizela Šuklje ni vztrajala v arhitekturi, temveč je, kot je bilo pri prvih arhitektkah pogosto, presedlala na področje grafičnega oblikovanja in pedagoškega dela: večino življenja je bila profesorica na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, zadnja leta pred upokojitvijo pa tudi njena ravnateljica. Tudi njena sodobnica Dušana Šantel Kanoni (1908–1988), prva diplomirana arhitektka na Slovenskem, se je posvečala poučevanju in grafičnemu oblikovanju, a je snovala tudi načrte za sestavljivo kuhinjsko pohištvo. Podobno velja za Bibo Bertok (1941), eno vidnejših industrijskih oblikovalk in prvo žensko, ki je prejela Prešernovo nagrado za oblikovanje.

Večji posegi v javni prostor so uspeli predvsem Marti Ivanšek (1920–2003) in Nives Starc (1937). Marta Ivanšek je s soprogom Francetom Ivanškom temeljito zaznamovala povojno stanovanjsko gradnjo v Sloveniji; med drugim je v Ljubljani načrtovala stanovanjsko naselje Murgle in dom starejših občanov na Koleziji. Nives Starc je v soavtorstvu z Marjanom Bežanom in Vladimirjem Bracom Mušičem zasnovala eno najpomembnejših povojnih stanovanjskih gradenj v Jugoslaviji, sosesko Split III. Ker pa ji tako obsežni projekti niso puščali časa za družino, se je po letu 1974 posvetila manjšim.

Prevlada moških v arhitekturi vpliva na to, v kakšnih mestih živimo, saj urbanistični posegi ne zaznamujejo le mestnih vedut, ampak celotno izkušnjo življenja v mestu. Denimo: se ženske in moški počutijo enako varno, ko se ponoči po temnih ulicah vračajo domov? Koliko urbanističnih prizadevanj je bilo doslej namenjenih temu, da bi se v mestu vsi počutili enako varno in vključeno?

Park pred gradom

Park pred metliškim gradom, v katerem se nahaja belokranjski muzej, je v letih 1953–1954 zasnovala Gizela Šuklje, ena prvih slovenskih arhitekt. Ker si v Sloveniji skorajda ne moremo ogledati intervencij žensk v javnem prostoru, je park v Metliki pomemben pomnik arhitektkam, ki so kljub številnim oviram vztrajale v tem poklicu. Park se od gradu proti trgu spušča v terasah, zato ni dostopen gibalno oviranim.